Violence and Sacred Space in the Early Modern Venice

NASILJE IN SVETI PROSTOR V BENETKAH ZGODNJEGA NOVEGA VEKA. Beneška republika je v primerjavi z drugimi evropskimi državami zgodnjega novega veka beležila razmeroma visoko stopnjo nasilja. Avtor v prispevku predstavi nove arhivske dokaze, ki podrobno opisujejo enega od aspektov problematike – sveti prostor –, in nakaže smer za nadaljnje raziskave. Zaradi svoje družbene in politične vloge cerkve niso bile varne pred nasiljem. Na podlagi ohranjenih registrov prisilnih izvršitev odločb (Terminazioni) in prepisov kazenskih sodb (Raspe) sodnega organa Izvršiteljev proti bogokletnosti (Esecutori alla Bestemmia) so v prvem delu članka opisani različni vidiki nasilja, do katerega je prišlo v beneških cerkvah med letoma 1540 in 1660. Poudarek je na storilcih, času in krajih nasilnih dejanj, povodih zanje, uporabljenem orožju ter na oblikah dosojenih kazni. Nasilna dejanja v cerkvah so bila tesno povezana z družbenim statusom in konflikti glede častnih pravic. Cerkveno okrasje in pohištvo so imeli močan simbolni pomen. To področje je v prispevku raziskano na primeru dveh sporov, povezanih z razporeditvijo cerkvenih klopi. Do prvega je prišlo v katedrali v Trevisu med priznanim plemičem in lokalnim povzpetnikom, v drugega pa sta se zapletli plemiški družini Maffei in Boscaglia v župnijski cerkvi v vasici Ronco d‘Adige blizu Verone. Iz slednjega je razvidno, kako je politično sovraštvo še zaostrovalo spore o svetih prostorih. Cerkev je bila tudi popoln kraj za umor. Ob praznikih je namreč morilec, skrit med množico, zlahka napadel svojo žrtev, poleg tega je bilo njegovo dejanje deležno pozornosti celotne skupnosti. Umori tiranov v cerkvah so bili za renesančno visoko politiko prav značilni. Kljub vsemu pa so zgodovinarji doslej povečini spregledali široko razširjenost te prakse. V zadnjem delu članka je osvetljenih nekaj novih primerov iz beneške Terraferme.

LA VIOLENZA E LO SPAZIO SACRO NELLA VENEZIA DELLA PRIMA ETÀ MODERNA. Secondo i criteri europei della prima età moderna, la Repubblica di Venezia registrava alti tassi di violenza. Il contributo presenta nuove testimonianze archivistiche che descrivono in dettaglio un aspetto del problema: lo spazio sacro. Data la loro funzione sociale e politica, le chiese non erano immuni dalla violenza. Questo studio esplora i vari usi dello spazio sacro – come luoghi di rifugio, teatri per le prove d’onore, luoghi di incontro tra i due generi e calamite per sicari –, indicando la strada verso ulteriori ricerche.

The Republic of Venice had comparatively high rates of violence by early modern European standards. This article presents new archival evidence which details one facet of the problem – sacred space. Churches were not immune from violence beca- use of their social and political functions. The research explores the multiple uses of sacred space – as places of asylum, theatres for the display of honour, pick-up joints and magnets for paid assassins – and points the way to further research.